»Zaradi te cvetlice si šla na minsko polje. Tukaj jo imaš!«

Osebno pozna domala vse prebivalce Groznega, k njej pa sta zahajali tudi ubita sodelavka človekoljubne organizacije Memorial Nataša Estemirova in prav tako umorjena ruska novinarka Ana Politkovska, ki pa za našo sogovornico ni herojka, za kakršno jo ima ves svet. »Sploh mi ni bila všeč. Pogubila je številne Čečene, saj je o njihovih tragedijah pisala s polnim imenom in priimkom, zaradi česar so številne ubili pripadniki ruske tajne službe FSB.«

Brez težav bi bila neustrašna junakinja iz enega od romanov, ki jih je med vojno nabirala po razdejanih poslopjih Groznega, ki so ga Združeni narodi leta 2003 razglasili za najbolj porušeno mesto na svetu. Prve knjige, ki jih je našla med ruševinami, v njeni knjižnici še zdaj zasedajo častno mesto: Izbrane povesti Leva N. Tolstoja, Evropska poezija 19. stoletja in Plutarhova izbrana dela. »Daleč najbolj sem se razveselila poezije francoskih simbolistov: Françoisa Villona, Paula Verlaina, Charlesa Baudelaira, Arthurja Rimbauda. Našla sem jo v štabu čečenskega poveljnika Salmana Radujeva,« je izpostavila najljubšo od skupaj 6000 rešenih knjig. Tudi tistih iz njene nekdanje knjižnice, ki jih je znosila domov, še preden je poslopje pogorelo.

»Včasih sem po mestu iskala knjige, pa čeprav so ga bombardirali. Obnašala sem se, kot da sem nora. Brskala sem po ruševinah. Ljudi ni bilo. Bile so samo mačke in psi. Kadar v mestu ni ljudi, zna biti celo bolj strašno, kot če nanj mečejo bombe. Vstopiš v prvi, drugi, tretji, četrti in peti dom, a ne srečaš žive duše. Nekje leži otroški voziček, drugje se valja vedro, skodelica … Misliš si: toliko vsega, samo ljudi ni.«

Na knjižnih ekspedicijah ji je družbo delal ruski sosed Serjoža, ki jo je ljubkovalno klical »šef«. Skupaj z njim je doživela najbližje srečanje s smrtjo. »Kot idiota sva hodila po razrušenem mestu. Ker ga niso bombardirali, potihnilo pa je tudi streljanje, sva čutila popolno svobodo. Dihala sva svež zrak, gledala v nebo in poslušala tišino. Nosila sem zelo kratko krilo, na glavi pa ruto, da si ne bi umazala las, saj je bilo v mestu polno prahu, in slušalke, ker se nisem želela pogovarjati z vojaki. To je bil moj protest. Sporočala sem jim: ‘Poslušam muziko. Pusti me pri miru.’

Ljubim rože in Japonsko, zato zelo rada delam ikebane. Ko sem med ruševinami zagledala čudovito cvetlico, sem instinktivno skočila čez bodečo žico. Zaslišala sem moški glas, ki se je drl: ‘Stoj, prasica!’ Izkazalo se je, da sem skočila na minsko polje. Stala sem sredi min in se v zadregi šalila. Obkrožili so me vojaki. Recitirala sem jim Puškina, Lermontova … Poklicala so strokovnjaka, da je vse razminiral. Trajalo je več ur. Ko so me rešili, sem začela jokati. Za seboj sem zaslišala moški glas: ‘Dekle, dekle!’ Obrnila sem se in videla ruskega vojaka, ki mi je nesel prelepo cvetlico. Rekel mi je: ‘Zaradi te cvetlice si šla na minsko polje. Tukaj jo imaš!'«

»Ko me bodo ubili, naj govorijo, kako čudovit človek sem bil«

Med bombardiranjem Groznega se je skupaj z mamo in trinajstimi sosedi kar 56 dni skrivala v kleti. »Pisala sem dnevnik in brala knjige, največkrat Ericha Mario Remarqua. Že tako mi je bilo strašno, za povrh vsega pa sem brala še strašne knjige, o čemer bi psihologi verjetno znali veliko povedati. Ker sem pisala dnevnik, so k meni hodili sosedje in mi govorili: ‘Napiši nekaj lepega o meni! Ko me bodo ubili, naj vsi govorijo, kako čudovit človek sem bil.'«

Ker je bila najmlajša od vseh, je v mesto hodila po vodo, drva, sladkor, krmila je sosedovo kravo in kokoši, na improvizirani peči se je naučila peči lipjoško (kruh). »Vsakič ko sem zapustila klet, so se od mene poslovili. Niso verjeli, da se bom vrnila. Z minometi so nas obstreljevali brez premora, letala so nepretrgoma metala bombe,« se spominja peklenskih časov.

O vojni govori s toliko tankočutnosti, da zveni skorajda romantično. »Kakšna romantika neki, je pa dejstvo, da smo se naučili na grozote odzivati s črnim humorjem. Spominjam se hiše, v kateri smo živeli. To je bila velika trinadstropna zgradba, ki je imela čudovito klet. Pred njo je eksplodirala bomba in nastala je majhna jama. Zapustila sem klet, se ulegla v jamo in svojemu stricu dejala: ‘Če bodo še koga ubili, nam ne bo treba kopati jame, ampak ga bomo lahko položili kar sem. Idealna je.’ Stric je protestiral: ‘Majhna si. Kaj pa če ubijejo velikega človeka? Jamo bo treba razširiti.’ Pokopavanje ubitih je bilo zaradi nenehnega bombardiranja in obstreljevanja velik zalogaj.«

Bili so tudi dnevi, ko se je zdelo, da ne zmore več. »Ne vem, ali ste brali knjigo japonskega pisatelja Koba Abeja z naslovom Ženska s peščin. Vojna je za ženske dvakrat težja preizkušnja kot za moške. Čisto fiziološko, pa tudi sicer. Imela sem zelo dolge lase, a sem si jih ostrigla, saj nisem mogla skrbeti zanje. Predstavljajte si, da si zjutraj ne moreš privoščiti razkošja in zase porabiti celega vedra vode. Ne moreš si umiti nog, moliš lahko samo v kakšnem črnem vogalu. Ko sem mislila, da ne zmorem več, sem mami govorila: ‘Grem. Nisem se kopala že deset dni.’ Kričala sem: ‘Ne morem več! Ven grem!’ Mama me je prepričevala: ‘Ne smeš. Ubili te bodo.’ Bog nikoli ne zapre enih vrat, ne da bi ti odprl druga. Postala sem zelo verna. Ko sem začela moliti in se pogovarjati z Bogom, ga nisem nikoli prosila, da bi ostala živa. Razumela sem, da bom morala prenesti, kar mi je namenjeno. Prosila sem ga le, naj mi oprosti grehe.«

V kleti se je naučila jokati tako, da je ni slišal nihče. »Ležala sem na deskah, strmela v strop, po obrazu pa so mi tekle solze. Mama je vedela, da jočem, čeprav nisem hlipala in zganjala nobene histerije. Imam svojo notranjo svobodo, ki mi je nihče ne more vzeti. 350-krat me lahko zaprejo v klet, vendar bom ostala svobodna, dokler bom ohranila svoj človeški obraz. Za zdaj mi je to uspelo. Niti do enega samega vojaka nisem bila žaljiva. Ohranila sem človeško dostojanstvo.«

»Ali tukaj živijo kakšni Čehi?«

V kleti so jih obiskovali ruski in čečenski vojaki. »Ko so se začele čistke, kar pomeni, da so hodili po domovih in preverjali, kdo kje živi, sem šla na pogajanja z ruskimi vojaki. Imeli smo srečo, da so pri nas delovali pripadniki specialne policije Omon iz Krasnojarska. Eden od njih me je vprašal: ‘Ali tukaj živijo kakšni Čehi?’ Odgovorila sem mu: ‘Kakšni Čehi neki, tukaj živimo Čečeni. Jaz sem Čečenka.’ Odgovoril je, da je to nemogoče, saj sem simpatična in govorim rusko. Verjetno si je mislil, da v Čečeniji vsi hodimo z dolgimi bradami. Prekletstvo Rusov je, da ne poznajo sonarodnjakov.«

Bila je najmlajša v svoji skupini, tehtala je komaj 42 kilogramov. »Ruski vojak nam je prinesel hrano. Dal mi je dve posodi kaše. Oh, kako je bila okusna. Naročil mi je: ‘Jejte, da se boste malo zredili.’ Pripadniki krasnojarskega Omona niso ubili niti enega človeka. Imeli smo srečo. Vozili so nam hrano in vodo. V vasi Aldi, ki je bila v rokah pripadnikov Omona iz Sankt Peterburga, so ubili 108 ljudi. Na osrednjem trgu Minutka v Groznem je bil Omon iz Hanti Mansijska, v katerem so delovale prave zveri.«

Zločine so izvajali tako Rusi kot Čečeni. »V kleti sta z nami živeli Rusinji, teta Valja in Ljuba. Vedeli smo, da so vahabiti v sosednji ulici ubili vse ruske prebivalce. Nekega večera smo slišali pasji lajež in v klet se je začel spuščati Čečen, ki je nosil obrazno masko. V rokah je držal baterijo. Iskal je naši Rusinji, ki sta se skrili za nami. Zaprla sem mu pot in mu prepovedala vstop v ženski del. Ponavljal je, da skrivamo Ruse. Rekla sem mu, da je vsakemu Čečenu jasno, da je vstop v ženski del prepovedan. Grozil mi je, da me bo ubil. Rekel je, da v imenu Alaha čisti nacijo. Izzvala sem ga, naj sname masko in mi pokaže svoj herojski obraz.«

Druga čečenska vojna za Sacito sploh ni bila vojna v pravem pomenu besede, saj so nastradali predvsem civilisti. »Nekoč so nas v enem samem dnevu bombardirali kar 160-krat. Kakšna vojna neki? S kom so se borili? Rusi imajo isto taktiko kot ameriška vojska. Najprej so vse zravnali z zemljo in šele nato vstopili v mesto. Bombardirali so ljudi, ki so ležali v bolnišnici. Mirne prebivalce so obstreljevali z minometi. Zdaj se hvalijo, da so se tukaj vojskovali. To sploh ni res!«

Preživela je tudi zaradi odgovornosti, ki jo je čutila do drugih. »V kleti so bili predvsem starci. Potrebovali so me. Ko divja vojna, o njej ne razmišljaš. Če bi človek vseskozi razmišljal, da ga bodo ubili, zagotovo ne bi preživel. Znorel bi. Vedno upaš, da boš preživel.«

Od vojne je minilo že trinajst let, naša sogovornica pa še dandanes ne prenese letalskega hrupa. »Še vedno sovražim letala. Nočem sesti vanje. Če že moram, si zatisnem ušesa, da ne bi slišala njihovega ropota. Ne prenesem ga. Imenovala sem jih črne krste, saj nikoli nisi vedel, kje bodo začela bombardirati.«

Zaradi neznosnega šuma je začela ceniti tišino. Zanjo je osmo čudo sveta. »Ko je bilo za spremembo vse tiho, je bilo tako čudovito. Ne morem vam opisati z besedami, kako čudovit je pogled na jasno nebo, ki ga od takrat ljubim. Spomnim se prvega dneva miru. Čečenski borci so mesto zapustili ponoči, podnevi pa so prišle zvezne enote. Nekaj časa ni bilo nikogar in bilo je tako tiho. Čeprav je bil februar, je sijalo močno sonce. Stopila sem iz kleti in obraz nastavila soncu. Močno me je zaslepilo, vendar nisem zaprla oči. Dolgo, dolgo sem strmela vanj. Razumeš, da ti Bog nameni samo toliko preizkušenj, koliko jih lahko preneseš, in nič več. Z mamo živiva v dvoje. Zgodaj gre spat, jaz pa poslušam tišino.«

»Tukaj živijo ljudje!«

Grozni je dobil bleščečo novo podobo, zaradi česar ga nekateri primerjajo kar z Dubajem. »Ko je na oblast prišel Ramzan Kadirov, so začeli govorili, da gradi Potemkinovo vas, in se spraševati, zakaj je to potrebno. Kot človek, ki je šest let živel v ruševinah, pozdravljam našo Potemkinovo vas. Ko vsak dan hodiš mimo domov, prerešetanih od minometov, se na to ne smeš navaditi. Jaz se nisem. Sama sem hodila naokoli in na porušene stavbe pisala: ‘Tukaj živijo ljudje!’ Osvoboditi smo se morali od podobe uničenja, zato pozdravljam našo Potemkinovo vas. Vsak detajl starega Groznega je ostal v mojem spominu. Med vojno sem ostala v povsem razrušenem mestu. Nikoli nisem prejela nobene kompenzacije. Na ograji lastnega doma sem imela do lani napisano: ‘Tukaj živijo ljudje!’ Svojega doma s skromno plačo ne morem obnoviti, zato sem vsepovsod nasadila ogromno rož. Nič mi ne manjka, saj poznam ceno človeškega življenja.«

Sama se na novo podobo Groznega še ni privadila. »Ko sem začela delati, sem imela 17 let, v mojo knjižnico pa so zahajale babice, ki so bile stare 80, 90 let. Spomnim se, da te ulice nikoli niso imenovale Prospekt zmage, ampak Avgustovska. To je bilo ime, ki je bilo v uporabi od leta 1917. Ves čas sem se spraševala, zakaj jo imenujejo po starem. Zdaj sem se sama znašla v vlogi babice, saj zame ne gre za Prospekt Putina, ampak Prospekt zmage. Postala sem babica. Vse je videti zelo lepo, vendar je bil Grozni moje mesto le do prve čečenske vojne. Gruzinci govorijo: ‘Kar imamo, ne cenimo, ko to izgubimo, pa začnemo jokati.’ Ko sem po prvi vojni leta 1995 videla razdejanje, mi je bilo tako hudo, da sem začela zbirati vse, kar je starega: unikatne dokumente, stare fotografije. Razumem, da visim na starem in da bi se morala premakniti v sedanjost, vendar tega ne zmorem. Verjetno nočem iz ujetništva. Pol življenja bi dala za to, da bi v Groznem dobili nazaj tramvaj. Tako lepo je zvenel in topotal. Ni ga več od prve vojne leta 1994.«

Z veliko nostalgijo dodaja, da so mesto sicer predvsem njegovi ljudje. »Odšle so tudi prijateljice in fantje, s katerimi sem hodila na zmenke. Ni jih več. Nekatere so ubili, drugi so emigrirali. Nihče ni ostal. Skupaj z mestom je izginila tudi moja preteklost. Ostala sem sama. Pojavijo se novi prijatelji, vendar to niso isti ljudje. Zavedaš se, da so ti nadomestili stare prijatelje. Če bi ostali, verjetno ne bi iskal novih.«

In kaj si želi za prihodnost svojega mesta? »Želim si, da bi se vrnila vsa inteligenca, ki je skoraj v celoti odšla. Vsi naši umetniki so emigrirali v Evropo. Seveda si želim, da bi se vrnili. Želim si, da bi bilo več delovnih mest, saj je pri nas zelo velika brezposelnost. Zato ljudje odhajajo tudi danes. Ne zato, ker je moralno težko, ampak ker ni dela. Sto šestdeset tisoč Čečenov živi zunaj meja republike. In ljudje so največji kapital. Zgradbo je mogoče zgraditi v enem letu, nikakor pa v tem času ni mogoče izobraziti inteligence ali vzgojiti umetnika. Tudi drevo ne zrase v enem letu.«

Zakaj človek potrebuje dva avtomobila, petnadstropno hišo?

Zaradi vojne izkušnje na življenje gleda drugače, kot je prej, ko je razmišljala predvsem o lepih oblekah in nakitu. »Živim v svojem svetu. Postala sem volk samotar. Imam peščico dobrih prijateljic, ki me razumejo. Nikoli se ne pogovarjamo o diamantih, nakitu. To zame ni zanimiva tema. Med vojno sem v žepu nosila vso družinsko zlatnino. Ne zato, ker bi se bala, da jo bodo ukradli, ampak ker bi se z njo lahko odkupila pri vojakih, če bi me hoteli razstreliti, posiliti. Spremenila sem se. Vse, kar dobim, mi daje Bog. Ne bo dovolil, da bi s svojo plačo zaslužila za trinadstropni dom. Za kaj takega je treba krasti. V Rusiji vsi kradejo. Tega ne potrebujem. Nikoli ne bom razumela ruskega predsednika Vladimirja Putina, našega predsednika Ramzana Kadirova in ameriškega predsednika Baracka Obame. Zakaj človek potrebuje dva televizorja, dva avtomobila, petnadstropno hišo?«

Do Kadirova, ki ga mednarodne človekoljubne organizacije obtožujejo množičnega kratenja človekovih pravic, je dokaj prizanesljiva. »Če Ramzan ne bi prevzel pobude, bi verjetno še vedno živeli v ruševinah. Ne bi rekla, da je slab. Treba je pogledati, kaj je naredil. To, da je obnovil mesto, je dobro. Dejstvo, da ni delovnih mest, je slabo. Politika je treba ocenjevati po njegovih dejanjih. Pri nas velja za dobrega gospodarja, ki je naredil veliko. Če bi bil na njegovem mestu nekdo drug, verjetno dvajset let ne bi naredil ničesar, kar je zanj velik plus. Narod bo tako ali tako vedno potegnil kratko. Več od drobtinic mu ne bodo nikoli namenili.« Ljudje, ki so preživeli obe čečenski vojni, kaj več tudi ne zahtevajo.

Ker končno živijo v miru, so prebivalci Groznega – sodeč po lanski javnomnenjski raziskavi – celo najsrečnejši ljudje v Rusiji. »To je neumnost. Ne sodim med najsrečnejše ljudi v Rusiji. Iz preprostega razloga: med vojno sem izgubila veliko ljudi, moja najljubša knjižnica je zgorela.« Poleg tega Sacita meni, da je za vsako žensko največja sreča verjetno v tem, da ima otroka in moža, ki ji vsak dan pove, da je njegova sreča. Sama nima niti otrok niti moža, saj se je od nje ločil pred petimi leti, ker mu ni mogla roditi otrok. Izguba, ki jo še zdaj preboleva.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber