Preživeli so carsko Rusijo, boljševistično revolucijo, stalinske represije in kaotična devetdeseta, zdaj pa se staroselski Nenci s polotoka Jamal, kar v njihovem jeziku pomeni »konec zemlje«, spopadajo z verjetno največjim izzivom v zgodovini. Nekoč samo njihova močvirnata prostranstva so zaradi neizmernega energetskega bogastva pritegnila pozornost energetskih podjetij z vsega sveta, ruski plinski monopolist Gazprom pa tam že zdaj načrpa kar 90 odstotkov svojega plina, s katerim se greje tudi Slovenija.
Sergej Krikaljov je kozmonavt, ki je med zvezde poletel šestkrat in v vesolju preživel kar 803 dni, s čimer je postavil rekord in postal živa legenda na področju kozmonavtike. Večni mladenič z nešteto hobiji, kot so akrobatsko letalstvo, alpsko smučanje, potapljanje in kolesarjenje, ter predirljivo modrimi očmi je tudi eden od samo štirih Rusov, ki se trenutno kitijo tako z značko heroja Sovjetske zveze kot heroja Rusije. Znan je tudi pod vzdevkom Zadnji državljan Sovjetske zveze, ki ga je dobil, ko je leta 1991 na vesoljsko postajo Mir poletel še kot državljan sovjetskega imperija, vrnil pa se je, ko se je njegova domovina že imenovala Ruska federacija.
Neustavljivo privlačne, komunikativne, izobražene in polne intrig – so lastnosti, ki jih v vohunskih trilerjih pripisujejo ruskim vohunkam. In kot da bi bila realnost posnetek umetnosti in ne obratno, kot tako opisujejo tudi 28-letno Anno Chapman, alias Anjo Kušenko, ki se je znašla v središču odmevnega rusko-ameriškega vohunskega škandala. »Izjemno izurjena agentka« in »izkušena prevarantka«, kakor so jo označili ameriški tožilci, je menda spodbudila aretacijo enajstih domnevnih ruskih vohunov, ki se je pred dnevi zgodila v Združenih državah Amerike.
Ljudmila Mihajlovna Aleksejeva (82) je živa legenda sovjetskega in ruskega disidentskega gibanja, ki mu je na jesen življenja predana enako goreče, kot mu je bila v mladih letih. Nemara je zdaj celo bolj aktivna, kot je bila kdaj prej. V Rusiji skorajda ni shoda ali okrogle mize borcev za človekove pravice in civilne družbe, ki ga sivolasa in na videz krhka borka za lepšo prihodnost ruskega naroda ne bi začinila s svojo modrostjo in izkušnjami.
»Na tem svetu ni ničesar, kar ne bi imelo svojega prelomnega trenutka,« je Henri Cartier-Bresson, legendarni francoski fotograf in utemeljitelj modernega fotožurnalizma, zapisal v predgovoru k zbirki fotografij, ki so leta 1952 izšle tako pod naslovom Prelomni trenutek (The Decisive Moment) kot Ukradene podobe (Images à la Sauvette). Naslovnico je ilustriral njegov prijatelj Henri Matisse, le eden v vrsti velikih umetnikov in mislecev, ki jih je fotografski mojster ujel na svojo leico.
Film z naslovom Rusija 88, kar pomeni »Heil Hitler« – črka H je osma v ruski abecedi – so ruski kritiki označili za najboljši film lanskega leta. Gre za fiktivno zgodbo o življenju moskovske neonacistične tolpe in vsebuje številne eksplicitne prizore napadov na neslovanske etnične manjšine, ki jih njihovi pripadniki snemajo zato, da jih potem objavijo na internetu. Film režiserju Pavlu Bardinu ni prinesel slave, ampak ovadbo zaradi sovražnega govora in spodbujanja rasne nadvlade. Pomagala mu niso niti pojasnila, da je želel zgolj opozoriti na priljubljeno prakso, ko dejanske tolpe na spletu objavljajo rasistične napade, in da gre pri vsem skupaj za obsodbo in ne promocijo rasizma.
