Moskva – Rusija je s Caracasom vzpostavila podobne gospodarske odnose kot z drugimi avtoritarnimi režimi. Njihova glavna značilnost je, da je vse odvisno od najvišjega predstavnika države, v tem primeru Cháveza, zato se je z njegovo smrtjo znašlo pod vprašajem za več milijard dolarjev pogodb.
Enfant terrible svetovne politike Hugo Chávez je Rusijo obiskal vsako leto, rezultat prijateljskih odnosov pa je bila vrsta sporazumov in skupnih projektov na področju energetike, transporta in seveda trgovine z orožjem. Dogovor o oborožitvi venezuelske vojske je Rusija podpisala leta 2005, ko so ZDA odklonile tovrstno sodelovanje, skupna vrednost vseh orožarskih pogodb pa znaša kar 11 milijard dolarjev, od česar je kar štiri milijarde ruskih kreditov.
Še tesnejše je sodelovanje na področju energetike. Ruski plinski in naftni velikani so z venezuelsko državno naftno družbo PDVSA podpisali pogodbe o razvoju naftnih polj Carabobo-2, Khunin-6, Junin 6 in 3 v zalivu Orinoko. Za pristop k projektu je moral Ruski naftni konzorcij, v katerega sodijo Rosneft, Lukoil, Gazpromneft, Surgutneftgaz in TNK-BP, venezuelski vladi odšteti milijardo dolarjev, v skupne projekte pa naj bi Rusija vložila že 40 milijard dolarjev. »Čeprav je že pred letom odjeknila novica o Chávezovi bolezni, je Rusija še naprej povečevala prisotnost v tej državi. Še posebej nesmiselna so vlaganja v energetiko, saj imamo doma veliko nerazvitih naftnih in plinskih potencialov,« je bil kritičen Aleksander Pasečnik, direktor oddelka za analitiko z Narodnega fonda za energetsko varnost.
V interesu Moskve je kontinuiteta, zato si želi, da bi na predsedniških volitvah 14. aprila zmagal Nicolás Maduro, ne pa voditelj opozicije Henrique Capriles. A politični analitik Georgij Bovt Rusiji napoveduje negotove čase tudi v primeru Madurove zmage: »Chávez države ni zapustil v najboljšem stanju. Število birokratov se je podvojilo, zaradi česar sta korupcija in neučinkovitost postala tako pereča problema, da je država na robu kolapsa. Pod pritiskom gospodarskih težav se Maduro kaj lahko odpove protiameriški retoriki in začne krepiti sodelovanje z ZDA in Kitajsko, ki je v Venezueli že močno prisotna.«
Pasečnik ne izključuje socialnih nemirov, »ki utegnejo eskalirati v revolucijo, ko bodo črpanje nafte in strateški projekti potisnjeni na stranski tir«, posebej zato, ker so opozicijske sile izjemno močne prav v regijah, bogatih z nafto, kot denimo v zalivu Orinoko.
Prvi mož Rosnefta Igor Sečin se je po pogrebnih slovesnostih v Caracasu z Madurom že pogovarjal o usodi venezuelskih obveznosti do Rusije, pogreba se je udeležil tudi beloruski predsednik Aleksander Lukašenko, ki je s Chávezom vzpostavil tesno prijateljstvo in cvetoče poslovno sodelovanje od vseh svetovnih državnikov. »Latinska Amerika bo nadaljevala v enaki smeri. Tam vlada vznemirjenje, cel kontinent je v gibanju. Naša prisotnost je potrebna, saj nas spoštujejo in pričakujejo,« je spodbujal rusko delegacijo k naložbam v Venezueli Lukašenko, ki je zaradi smeri »najboljšega prijatelja Belorusije« odpovedal tradicionalna praznovanja ob mednarodnem dnevu žena in s strtim glasom nagovoril beloruski narod. »Pod njegovim vodstvom se je Venezuela osvobodila politične in gospodarske nadvlade tujih držav. Nadaljevali bomo njegovo delo,« je poudaril Lukašenko.
Zakaj latinskoameriški voditelji bolehajo za rakom?
V Rusiji in Belorusiji od Chávezove smrti krožijo govorice, da je bil žrtev širše ameriške zarote, ki je vzela na muho vse levičarske latinskoameriške predsednike. »Kako je mogoče, da je šest latinskoameriških voditeljev, ki so kritizirali ameriško hegemonijo in poskušali oblikovati politični blok s ciljem ohranjanja neodvisnosti in suverenosti, hkrati zbolelo za enako boleznijo?« je predsednik Komunistične partije Ruske federacije Genadij Zjuganov pozval k mednarodni preiskavi okoliščin Chávezove smrti.
Diagnoza rak je doletela tudi brazilsko predsednico Dilmo Rousseff, njenega predhodnika Luiza Inácia Lula da Silvo, nekdanjega paragvajskega predsednika Fernanda Luga ter argentinsko predsednico Cristino Fernandez de Kirchner. Ko je leta 2011 javnost seznanil z boleznijo, se je pokojni Chávez vprašal: »Ali bi bilo tako nemogoče, da imajo tehnologijo za širjenje raka, o kateri še nadaljnjih petdeset let ne bomo vedeli nič?« Ko se je odločil za podoben korak kot Kirchnerjeva in je Venezuelce seznanil s svojim zdravstvenim stanjem, je razkril, da ga je na to misel navedel kubanski voditelj Fidel Castro, ki je bil tarča večkratnih poskusov atentata s strani ameriške obveščevalne agencije Cia. »Pazi nase. Izumili so posebno tehnologijo. Pazi, kaj ješ … potrebna je samo majhna igla in okužijo te lahko s čimerkoli,« ga je menda posvaril Castro.
Je bila nemara prav ta bojazen razlog, da se je Chávez odločil za zdravljenje na Kubi, kar je bilo po mnenju ruske komentatorke Julije Latinine zanj usodno. »Kubanska medicina je na nivoju sovjetske iz leta 1960: brezplačna za vse in tehnološko zastarela. Moderne družbe lahko zagotovijo kakovostno zdravstveno oskrbo samo v primeru ohranjanja tržne ekonomije, ki večini odraslih državljanov zagotavlja zadostne dohodke, da lahko plačajo za zdravstvene usluge. Za izjeme pa poskrbi družba kot celota,« si je za konec zastavila retorično vprašanje, ali bi se tudi ruski predsednik Vladimir Putin v primeru težke bolezni odločil za zdravljenje na Kubi, saj v Rusiji »prvovrstne zdravstvene oskrbe pač ni na meniju«.